Pa naj se na kratko predstavimo. To zna biti težko, saj že več kot pol stoletja gulimo podplate, pojemo, vriskamo in plešemo po odrih Slovenije in tujine. Planotarji so bili in smo še danes veseli ljudje, ki se radi družimo in poveselimo ob koncu napornega tedna, zato ne čudi podatek, da je bilo družabno življenje v naših koncih od nekdaj živahno. Po trdem delu so se Planotarji srečevali v vaških gostilnah, v čitalniških društvih, ženske so poklepetale v nedeljo po maši, moški v Abstinenčnem društvu, veselo je bilo ponavadi že v »zagrabku«. Že zelo zgodaj so se začeli vaščani združevati v razna društva. Prvo, bralno društvo, so leta 1885 ustanovili fantje in možje, ki so želeli širiti omiko in znanje ter utrjevati narodno zavest med večinoma neukimi kmeti. Med njimi je kmalu po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1957, v osnovni šoli na Šentviški Gori zaživel tudi folklorni krožek, ki pa so ga zaradi sramežljivih fantov sestavljale samo učenke. Dekleta so se naučila plese, ki so jih Planotarji plesali na vaških veselicah ali pa kar doma, ko je zapela harmonika. Verjetno pa ni potrebno pojasnjevati, da so bila dekleta vzrok za marsikatero podoknico, pa tudi fantovski pretep.